Vsi, ki smo polni pričakovanj v petek zapustili šolo, smo nemudoma hiteli domov. Večina, med katero sem bila tudi jaz, si je želela čim prej napolniti nahrbtnike, potovalke in kovčke z vsemi mogočimi oblačili, smučarskimi hlačami, pancerji in še marsičem. Navdušena, kot vsi ostali, sem komaj komaj čakala, da se usedem na avtobus in se odpeljem proti smučišču, za katerega sem se komaj še spomnila, kako izgleda. Vsi, ki smo se že vsaj drugič odločili za čudovito doživetje, smo vedeli, da je bilo lani odpovedano zaradi premalo prijav. Tudi letos smo pričakovali podoben scenarij, ampak ko nam je učiteljica začela deliti liste z raznimi seznami, prijavnicami in urniki, je bilo naše veselje neopisljivo.
Ko sem na težko pričakovani ponedeljek stopila pred šolo s smučmi v eni in potovalko v drugi roki, sem začutila nasičenost v zraku. Vse je bilo polno vznemirjenja. Mame so se poslavljale od jokajočih otrok, deklice so vznemirjeno cepetale in se menile, kako bodo po hiškah, dečki pa so se podili čez šolsko dvorišče. Starejši, med njimi tudi jaz, pa smo v eni skupinici klepetali o doživetjih iz prejšnjih let. Ko je avtobus končno pripeljal, smo neučakani otroci in učitelji spravljali težke potovalke in ostre smuči v avtobusni prtljažnik. Kot najstarejša skupina smo si priborili zadnje in predzadnje sedeže ter večino poti veselo klepetali in poslušali glasbo. Za nasprotje od vzdušja na šolskem dvorišču je bilo tokrat le to toplo, prijetno, zunaj je namreč bril mraz in padale so ostre dežne kaplje, mi pa smo bili pogreznjeni vsak v svoj mehek in topel sedež. Večini je počasi začela klecati glava in jim padati na prsni koš. Ko je bilo v avtobusu že precej tišje, sem le še jaz strmela skozi okno v deževen dan in poslušala glasbo, ki je bila ujeta v mojih ušesih.
Prva postaja so bile seveda kakor vedno Trojane. Postanek je bil namenjen predvsem tistim, ki so celo pot pridno srkali vodo ali sok. Nekateri so iz nahrbtnikov za ročno prtljago potegnili razne slastne malice in začeli mleti. Sama sem bila ena izmed tistih, ki so imeli vso hrano v potovalki. V ročni prtljagi sem imela samo denarnico, a se mi ni ljubilo v trgovino po kaj za pod zob, čeprav so se mi ob mastnih krofih pocedile sline. Kmalu je bilo postanka konec in na avtobusu je spet zabučal »šunder« otroških glasov. Mi na zadnjih sedežih smo spregovorili kakšno besedo, čeprav je bilo meni ljubše poslušati na novo naložene božične pesmi. Tako smo obtičali na avtobusu še dobro uro.
Ko smo izstopili, smo bili vsi utrujeni od skoraj triurnega sedenja, a utrujenost ni trajala dolgo. Pred seboj smo zagledali zaplate belega in še nedotaknjenega snega. Vsi smo bili v hipu budni kot še nikoli, planili smo v sneg in se kepali ter zabavali, dokler nam niso učiteljice ukazale, da moramo odnesti prtljago in smuči do hišk v dolino. Pot od avtobusa do hišk se je zdela tako zelo dolga, a vredna vsakega centimetra. Srce se mi je za hip ustavilo, ko sem spet zagledala hišice, v katerih sem prvič bivala v četrtem razredu. Spomnila sem se čisto vsakega trenutka šole v naravi pred tremi leti, vseh občutkov in vsakega maratona do bližnje trgovine. Veliko veselje pa me je zajelo šele, ko sem se spomnila, da bom tu preživela naslednjih pet dni. Postavila sem se pred hiško, katere ključ sem imela v rokah, in vstopila. Bila je točno taka, kot sem se je spomnila. Potovalko sem odnesla po stopnicah in jo postavila poleg enojne postelje. Hitro sem stekla še po ostalo prtljago.
Kosilo je bilo ravno tako dobro, kot sem se spomnila od prej. Goveja juha, dunajski zrezek in pire krompir.
»Danes ne bomo smučali. Preveč sneži,« so učiteljice povedale med kosilom in to smo pospremili z glasnim in razočaranim »Oooo!«, a ko smo pogledali skozi okno jedilnice in zagledali vrtinčenje vetra in naletavanje trdih in ostrih snežink, ki sem jih lahko kar začutila, kako mi režejo v obraz, smo se zavedeli, da so se učitelji pravilno odločili. Po kosilu smo imeli v hiškah počitek. Vzdušje je bilo turobno. Sama sem se zvrnila na posteljo in se zagledala v telefon. Ko me je začelo lahno zebsti, sem se po nerodnih stopnicah odpravila v kuhinjo in dnevno sobo ter vsem cimram pripravila topel čaj po njihovi izbiri. Potem sem se zatopila v knjigo, ki smo jo imeli to leto za Cankarjevo tekmovanje, ki naj bi ga pisali kar na Rogli v torek. Topel čaj se mi je kar prilegel in mi ogrel tudi srce in dušo.
Po večerji smo imeli predavanje o živalih in kako ravnati z njimi na način, da je všeč tudi njim. Nestrpnost še ni popustila, vsi smo še najbolj čakali smučanje. Prvi večer smo šli vsaj v naši hiški spat kar pozno. Dolgo smo se pogovarjali o tem, kako je bilo prejšnja leta zabavno, v kateri skupini za smučanje bi bili najraje in na koncu smo v nestrpnosti in pričakovanjih zaspali.
Zjutraj nam je budilka zvonila že okoli šestih, a nobena ni imela želje vstati, dokler ni prišla ena od učiteljic in nam je povedala, naj se ne oblačimo v smučarsko. Zbegano smo se spogledale. Počasi smo se uredile in po potacani poti odšle do jedilnice. Kmalu so učitelji naznanili, da spet ne bomo smučali zaradi podobnih razlogov. Po jedilnici se je spet razlegla žalost, a smo vedeli, da je to spet prava odločitev. Spet smo imeli dolgo prosto in nismo imeli česa početi vse do zgodnjega kosila. Čudila sem se, saj tokrat v jedilnici ni bilo nikogar drugega razen otrok iz naše šole. Učiteljica je spregovorila: »Danes bomo šli domov.« Po koži so se mi razlezli mravljinci in srce se mi je že drugič v dveh dneh za trenutek ustavilo. Pa ravno smo se navadili, sem si mislila. Zajela me je žalost. Nisem hotela domov. Za nekaj sekund sem zapustila jedilnico in nisem slišala ne učiteljičinih razlag ne obupanih vzklikov jeznih udeležencev. Šlo mi je na jok. »Pisali boste še Cankarjevo, pred tem bomo šli še v telovadnico in potem gremo domov.«
Hodili smo po ne prav dobro steptanem snegu in noge so se mi udirale vanj, vse do kolen, tako da sem imela hlače čisto premočene. Na poti od jedilnice do hiš nas je spremljala negativna energija. Vsi razen zadnjih nergačev smo bili tiho. Vedeli smo, da tako ali tako ne bi smučali, a nas je vseeno navdajal obup. Jezno smo metali v potovalke oblačila, ki smo jih razpakirali dan prej in pustili zunaj samo dvoranske copate.
V dvorani je bilo vzdušje malo manj zadušljivo in lahko smo malo zadihali in se sprostili. Vsi, seveda, razen nas, ki smo imeli takoj za tem tekmovanje. Sama sem le težko telovadila, saj sem imela veliko tremo. Samo trije smo sicer pisali iz našega razreda in ko smo se odpravljali proti neke vrste sejni sobi, sem čutila, da nihče od nas ni bil vesel, da odhajamo domov. »Srečno,« sem jima šepnila pred začetkom tekmovanja in začeli smo pisati.
Smučke sem v prtljažniku postavila na čim bolj tako mesto, da bi jih lažje našla. Na avtobusu je bil zrak nasičen z žalostjo, jezo in nestrpnostjo, ali pa sem edina, ki sem to čutila. Nisem se pretirano želela pogovarjati, zato sem si tako kot mnogi drugi v ušesa vtaknila slušalke in poslušala venček božičnih pesmi. Na Trojanah je bilo tokrat veliko slabše vzdušje. Kupila sem si zavojček čipsa, da ne bi ravno stradala, a ga je pol pojedla moja soseda. Resnica in izziv, ki smo se ga šli za kakih deset minut, je malo omilila pritisk zraka na naša srca. Kljub temu, da smo šli domov, pa nas je vse več spoznalo, da komaj čakamo, da bomo spet videli bližnje. Ko se je avtobus ustavil, sem pomahala vsem in kot ostali stopila v avto enega od staršev. Doma sem smučke do počitnic pospravila na podstrešje. A navkljub prezgodnjemu odhodu mi bo Rogla 2017/18 ostala v lepem spominu.
Manja Praček 7. b

—  Uvodna stran —