V sredo, 29. 5. 2019, smo imeli zaključno ekskurzijo. Obiskali smo Postojnsko jamo in muzej Cerkniškega jezera. Najprej smo se zbrali pred našo šolo in čakali na avtobus. Ko je prišel avtobus prišel, smo vstopili. Potem smo šli še po Vipavce. Ko smo bili vsi na avtobusu, smo se peljali do Postojnske jame.

Ko smo prišli, smo čakali vodiča, ki naj bi nas vodil po jami. Prišli smo v podzemno postajo, kjer nas je čakal vlakec. Ko smo se vsi usedli, je vlakec speljal. Med vožnjo sta nas pozdravila tudi dva netopirja. Najprej smo se peljali skozi plesno dvorano polno lestencev, ki so se zlatorumeno lesketali. V jami je bilo veliko vode in tako mi je kdaj pa kdaj kakšna kaplja kapnila v oko. Očala sem imela čisto mokra. Ena od kapelj mi je padla na lice s takšno hitrostjo, kot da bi mi jih kdo dal »par okrog ušes«. Kapniki so bili čudoviti. Z nekaterih je kapljalo hitreje, z drugih počasneje. Videla sem veliko čudovitih stebrov, iz katerih je raslo še nekaj stalaktitov. Videla sem tudi nekaj zaves. Veliko stalagmitov je imelo posebne oblike, ki so spominjale tudi na živali – kokoš. Videli smo tudi najbolj znamenita stebra v Postojnski jami. Eden je bil kristalno bel, drugi pa take barve kot posušena glina. Na koncu smo se ustavili še pri akvariju s tremi človeškimi ribicami. Trideset metrov pred izhodom smo gledali vrvohodca Miha. Ta je hodil po vrvi nad reko Pivko. Ko smo prišli ven iz jame, smo šli na žrebanje 39 000 000. obiskovalca Postojnske jame. Bila sta izžrebana tudi predhodnik in naslednik 39 000 000. obiskovalca. Predhodnica je bil učenka naše šole Nika Remich. Nato smo šli na torto. Po torti smo pojedli še malico. Potem smo si ogledali razstavo EXPO, na kateri smo lahko izvedeli še nekaj o jamah skozi zgodovino.

Po ogledu razstave smo šli na avtobus. Šli smo še v muzej presihajočega Cerkniškega jezera. Tam smo si ogledali maketo, ki je prikazovala, kako se Cerkniško jezero polni in prazni skozi leto. Povedali so nam tudi njihov rek »Jezeru je, jezera nej«.  Nato so nam predvajali filmček Cerkniškega jezera skozi letne čase. Ko smo si ogledali vse, smo šli z avtobusom do Cerkniškega jezera in potem nazaj v šolo. V šoli smo vsem pripovedovali, kako je bilo.

Lucija Kete

—  Uvodna stran —