Vedno bolj hladni jesenski dnevi so v nas vzbudili željo po prebiranju knjig. Med »jesensko obarvanimi« knjigami, je mojo pozornost pritegnila naslovnica dveh navihanih veveričk. Zgodba o Cirilu in Metodu, ki se borita za zadnji storž v gozdu za njuno zimsko ozimnico, je čakala na nas prvošolce – 1.a in 1.b razreda, na matični šoli v Vipavi.
V času podaljšanega bivanja smo si pripravili »poslušalno okolje«, ki so ga spremljale nežne dežne kaplje. Po napisani domači nalogi so se otroci posedli v krog, v zavetje knjižnega kotička. Že cel teden so v šolo prinašali jesenske plodove, zato je bilo v zraku čutiti pravo »jesensko vzdušje«.
Mojstrsko napisana in prevedena knjiga je otroke pustila brez besed in odprtih ust, tudi tiste, ki so jo že slišali in poznali. Tišini po prebranem zadnjem stavku sta sledila dolgo ploskanje in vzkliki otrok: »Bravo!«
Aplavz.
Čisto zares.
Aplavz. Iskreno navdušenje. Iskrive oči. Zadoščenje učitelja.
Kako lepo je, ko preberemo dobro knjigo. Kako lepo je, kaj v nas ta nekaj pusti, v vsakem nekaj drugačnega. Pristnega. Tam ostane.
V tem tednu izdelujemo v podaljšanem bivanju živali iz jesenskih plodov. In seveda, tudi kakšna izvirno narejena veverička se najde. ☺
V prihodnjih tednih se že spogledujemo s kakšno novo knjigo, ki jo bomo prebirali. Verjamem, da večkrat. Le katera nam bo v šolski knjižnici »padla v oči«?
Tjaša Čufer