V sredo, 23. maja smo se učenci in učitelji 5. razredov, že pred 8.00 uro zjutraj vkrcali v dva avtobusa in se napotili v Posočje. Vzdušje na avtobusu je bilo prešerno in veselo kot se za končni izlet spodobi.

Po nekaj manjših postankih je bil naš prvi cilj Informacijsko izobraževalno središče Triglavskega narodnega parka v Trenti. Prijazna vodiča sta nas popeljala skozi etnografsko zbirko, hidromorfologijo in geomorfologijo ter multimedijsko predstavitev z videoprojekcijo reke Soče. Žuborenje vode nas je umirilo, narava okrog samega Doma pa pritegnila v občudovanje . Kljub napovedanemu mokremu vremenu, ni bilo niti kapljice dežja zato smo se lahko predali bližnjim pogledom na vršace ter preizkusili žogo na gorski trati.

Pot smo nadaljevali proti trdnjavi Kluže. Sprejel nas je upokojeni profesor zgodovine, ki je dejaven v društvu 1313. V obleki stotnika s Soške fronte nam je razgalil vso obsežnost te bitke ter nam približal težko življenje vojakov v kavernah, med prvo svetovno vojno. Trdnjava nas je s svojo mogočnostjo zelo pritegnila, slikovita razlaga pa še bolj.

V Logu pod Mangartom nas je ob cesti pričakal predsednik tamkajnjega turističnega društva, ki nam je  iz prve roke povedal kako grozljiva je bila noč, ko se je nad vasjo utrgal plaz. Življenje je takrat izgubilo sedem vaščanov, ves material, ki se je iz visokogorja zvalil na Log, pa je pokopal pod sabo veliko kmetij, domačih živali in povzročil veliko škodo. Ljudem je zalezel strah v kosti.

V vasi smo si ogledali še vhod v rudnik svinca in bakra ter preizkusili naravno hlajenje, ki prihaja iz njega. Na pokopališču iz prve svetovne vojne nas je številčnost znamenj na grobovih zelo presunila.

Po daljšem počitku smo se vračali nazaj proti Bovcu. Ob cesti smo si ogledali veličasten slap Boka. Nadaljevali smo proti Kobaridu, kjer smo si med postankom ogledali kip Simona Gregorčiča in spoznali njegovo življenje in delo. Potem smo pa združili koristno še s prijetnim in si privoščili še sladoled.

Kobarid je bil naš zadnji daljši postanek. Veseli, polni doživetji in seveda utrujeni smo se pod večer znova pripeljali pred šolo. Čudovito je potovati in spoznavati nove kraje, navade in ljudi, lepo pa je tudi priti domov in se zadovoljen in poln novih vtisov odpočiti v varni postelji, ki ji ne grozi ne nočni plaz in niti ne kakšna fronta. Razen seveda, vremenska!

Učenci 5.A in razredničarka Mirjam Štimec

—  Uvodna stran —