041 619 125 info@os-vipava.si

Arhivi

Pohod na Vremščico

Okt 1, 2018

Vremščica je pogorje, ki se razteza med Senožečami, Pivko in Divačo. Najvišji vrh pogorja je Velika Vremščica. Razgled z vrha sega od Dolomitov, Julijskih Alp, prek Nanosa do Kamniško Savinjskih Alp ter prek Javornikov, Snežnika in Slavnika do Jadranskega morja.

Vremščica je bila cilj jesenskega pohoda učencev in učiteljic podružnične šole PODNANOS (OŠ Draga Bajca VIPAVA) na prvo delovno soboto v letošnjem šolskem letu, 29.9.2018.

Jutro se je prebudilo z burjo in kljub ne najbolj obetavni vremenski napovedi smo se z dvema avtobusoma odpeljali iz Podnanosa proti Senožečam, od koder so se starejši učenci (4. in 5. razred) odpravili na pot. Mlajši učenci (1.-3. razred) so se z avtobusom zapeljali malo više in potem začeli pot navkreber.

Ves čas je okrog nas brila močna burja, zavetje pa so nam nudili krasni gozdovi, polni prečudovitih dreves in grmovja. Najbolj smo se razveselili premnogih lesk, ki so nam prijazno ponudile tudi svoje plodove. Otroci so si z lešniki pridno polnili žepe, obenem pa občudovali prekrasen razgled na okoliške vrhove in doline. V daljavi smo za meglico opazili tudi morje.

Po približno uri in pol hoje za mlajše učence in skoraj dveh urah hoje za starejše, smo dosegli vrh Vremščice (1027 m n.v.), kjer je burja še močneje pokazala svoje zobe in pridno vrtela vetrnice tik pod vrhom. Na vrhu smo se podpisali v planinsko knjigo in zapolnili planinske knjižice z žigom.

Od tam smo se odpravili še do cerkvice sv. Urbana, kje smo si privoščili pravo planinsko malico in še malo pozvonili na cerkveni zvon.

Srečali smo devetošolce iz Kopra ter srednješolce iz Postojne. Pogovor z enim od njihovih profesorjev nam je dal vedeti, da so mlajši učenci vzpon na Vremščico premagali veliko bolj korajžno, brez godrnjanja in pritoževanja, kot starejši učenci in dijaki, ki smo jih srečali. Smo se pa s starejšimi fanti in dekleti ter profesorji prijazno pozdravili, kot se za prave planince spodobi.

Četrtošolci in petošolci pa smo pot začeli v Senožečah in se po markirani poti podali proti vrhu. Kmalu smo hiše pustili za sabo in se začeli strmeje vzpenjati. Kljub temu, da je doma kar precej pihalo, nam je tukaj postalo vroče in smo si vsi slekli vetrovke in bunde. Pot je ves čas vodila skozi gozd, ki nas je ščitil pred vetrom in po enourni hoji smo prišli na ravnino, kjer smo se malo odpočili in popili nekaj požirkov pijače. Naš vodnik je med potjo nabral nekaj vejic značilnih dreves in grmovja in preizkusil naše znanje iz naravoslovja. Kar dobro smo se odrezali, saj smo vse prepoznali in vedeli, za kaj bi se lahko uporabilo. Nismo se dolgo zadrževali, saj nas je že malo preganjal čas. Po kratkem vzponu skozi gozd smo prišli na plano, kjer se gozd konča. Čakal nas je le še zadnji vzpon pred vrhom in po travniku smo se povzpeli na vrh. Malo pod vrhom smo se usedli v travo in pomalicali, tako, da vetra skoraj nismo čutili. Kasneje so se nam pridružili še najmlajši in tako smo se še fotografirali in se nato v sončnem in vetrovnem vremenu spet spustili v dolino.

Med spustom v dolino nam je vodnik dovolil, da smo splezali na bukve, ki so se razraščale že pri tleh in bile prav primerne za plezanje. Pot smo nadaljevali do avtobusov, ki sta nas čakala pri stajah, kjer so pot začeli najmlajši.

Po uspešnem in navdušujočem športnem dnevu gre prijazna zahvala Eleni Kodre Nabergoj in njenemu možu Boštjanu Nabergoju, članoma Planinskega društva Podnanos, ki sta nam prijazno pomagala pri izvedbi pohoda na Vremščico kot izkušena gorska vodnika, učiteljicam in seveda vsem korajžnim učencem, ki so se vzpeli na Vremščico.

Vida Trošt Vidic in Katarina Vitežnik

Najbolj iskano

(Skupno 103 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost