Zadnje predpočitniške dni, je bilo v 5. razredih zelo napeto. Vadili smo prometna pravila, ponavljali prometne znake, urili vožnjo s kolesom in se pripravljali na kolesarski izpit. Nervoza je bila na višku. Bo vsem uspelo ali bo potrebno ponavljati?
Po temeljitem pregledu koles, je policist Darko dal znak za začetek. Vozili smo se okrog cerkve, preko mostu čez Belo, zavijali levo, nakazovali smeri, pogledovali čez levo ramo, dajali prednost in zbujali pozornost, vseh mimo vozečih vozil. Starejše gospe za volani, so nam ob pogledu na policista, na ovinku in na tresoče roke na kolesih, radodarno odstopale prednost tudi tam, kjer to ne bi bilo potrebno.
V živobarvnih jopičih smo zbujali pozornost tudi dopoldanskih stricev na kolesih, ki so bolj pozorno zvozili ovinek mimo Hrovatinove hiše, saj nam morajo vendar biti za vzor! Še župnik se nam je prizanesljivo nasmehnil, ko je prečkal cesto pred cerkvijo in smo mu, kot se to spodobi za kulturne kolesarje, z veseljem ustavili, ko je šel čez zebro.
Zvozili smo še zadnji krog in se zbrali v senci dreves, da slišimo tisto težko pričakovano razglasitev rezultatov. Policist si je počasi popravil kapo, povedal, da smo bili pri vključevanju v promet kar dobri in da je z nami zadovoljen. Potem pa smo zadržali dih in zaslišali: »Kolesarski izpit ste naredili vsi!«
Dolgo tlačena živčnost je kar izpuhtela in čez ulico je zadonel vesel »huraaaaa«. Zajahali smo kolesa in se podali naslednji zanimivi dejavnosti naproti.
Naša razredničarka nas je napovedala na kegljišču. V senci, pri gasilskem domu sta nas že pričakovali gospa Sonja in gospa Anuška, članici vipavskega Balinarskega društva in Društva upokojencev. Razkazali sta nam balinarsko stezo in čisto novo kegljaško igrišče. Razložili sta nam pravila igre, potem pa smo se spustili v zagrizen boj. Kroglo na verigi smo zavzeto odrivali proti kegljem in tekmovali med sabo za točke. Ob koncu je bilo že res zelo napeto. Fantje smo se proti puncam borili za zmago. Na srečo se je izteklo v izenačen rezultat. Prvo mesto obojih pa je bilo treba proslaviti.
Razgretost in vročekrvnost smo si pohladili z najboljšim sladoledom »pri Marjanci«. Imeli smo res veliko razlogov za praznovanje. Ampak najboljši je pa ta, da so pred nami dooooolge počitnice.
Učenci 5.b in razredničarka Mirjam Goričan Štimec
