Pričelo se je že pozimi, z bežnimi predlogi učencev in zvedavimi pogledi, kako se bo odzvala naša učiteljica Mirjam, na negotov predlog. Ko je le ta privolila je zastal dih nad neverjetnostjo dogodka, oči so se zaiskrile in možgančki zasvetili…. Sedaj je šlo zares! Kako pa je ponoči v šoli, kaj pa če straši, ….. Prišlo je do resnih razgovorov z go. ravnateljico in starši. Potem pa je napočil dogovorjeni petek, ko smo učilnico spremenili v spalnico.

V petek, 1. junija je ob sedmih zvečer, ko je navadno šola že vsa tiha, počiščena in zatemnjena, završalo po šolskem hodniku. Učenci 5.A so se vračali nazaj s spalnimi vrečami in vrečkami čipsa in kokic. Čistilke, ki so jih srečale so s presenečenjem spraševale: »Kam pa vi?« Učence pa je kar privzdigovalo od navdušenja: »Prespali bomo v šoli!«

Učilnico smo spremenili v deželo bunkerjev, hišk, rovov in brlogov. Vse je postalo mehko in udobno. Učiteljica si je privlekla ležalnik za na morje in razred sploh ni bil več strog in učljiv ampak je odkrival neznane svetove in napovedoval veliko dogodivščino.

Začeli smo z večerjo pri kateri so se nam pridružili starši. Pred šolo smo se mastili s picami, se smejali, peli, si povedali veliko lepih besed ter se v imenu vseh zahvalili razredničarki, da je prenašala vse naše muhe, celo šolsko leto. Potem ko je bila že dobro obložena s cvetjem in smo si že vse povedali smo starše prijazno odslovili in avantura se je začela.

Pod vodstvom učitelja Jožeta Rutarja in Samota Jamška smo si na šolskem igrišču, do trde teme ogledovali zvezde, se tiho pomenkovali, razglabljali o Marsovcih in občudovali vzhod Lune. Z laserjem smo se dotikali zvezd in požgečkali nebesnega Leva. Bilo je res čarobno.

Ko se je ura približevala enajsti, smo se vrnili v šolo. Kako nenavadno je hoditi po šolskih hodnikih, ko je šola prazna. Vsaka beseda zelo odmeva, vse je tako prostorno, tiho in veliko. Opazovale so nas figure s stenskih slik, ki so tam že od nekdaj, vendar so se nam sedaj zdele čisto drugačne. Tudi sence panojev, ki so se vlekle po tleh so dobivale kar neke čudne oblike….

Po tem, ko smo se dolgo igrali, si povedali vse neumnosti ter izbirali kdo ima najlepšo pižamo poleg učiteljičine, smo si pogledali zanimiv slovenski film o družini, ki je šla na morje. Ob polnoči smo pod vodstvom učiteljice in študenta Matija šli na sprehod po šoli, na lov za šolskimi duhovi… »Joj, kako strašno negotovo, je bilo!« Potem pa je Matija po nesreči zadel šolsko omarico in strašansko je zaropotalo. Srce nam je kar spolzelo v hlače, kot blisk smo se zavrteli na petah in jo podurhali v učilnico. »Šolski duh!«

Po umivanju zob, hihitanju ob šolskih umivalnikih, čiščenju make-upa in skupinskem lulanju je učiteljica naznanila: »Zdaj pa spat!« V petih minutah smo zasmrčali vsi. In spali do prvega ptičjega petja, ko nas je v šolskem atriju čakal slasten zajtrk. Učiteljičina mama, nam je spekla Ferdinande, ki so se nam še topli topili v ustih. Učiteljica Mirjam in Matija pa sta poleg nas malo kofetkala.

Po jutranjem umivanju, smo pospravili učilnico, se v skupnem krogu pogovorili, o tem kaj nam je bilo najbolj fulll, mega, špica…. in se točno ob devetih prikazali na šolskem dvorišču. Starši so nas že čakali, polni pričakovanj in vprašanj. Mi pa smo v mislih še pri nočnih podvigih in malo tudi zaspani, že kovali načrte za naslednje dogodivščine. Spanje v šoli je res zabavno in šola je ponoči prav čarobna!

Učenci 5.a in razredničarka Mirjam Goričan Štimec

—  Uvodna stran —