Odbilo je sedem, ko smo se učenci devetih razredov z avtobusom odpravili v Posočje. To sredo je bil lep dan in vse se je dobro začelo. Med potjo smo ob razlagi opazovali mimobežeče pokrajine in prispeli v Tolmin. Tam smo se malo pretegnili in nekaj pojedli.

Najprej smo odšli h grobu Simona Gregorčiča. Spoštljivo smo stopili na pokopališče in se nekoliko razgledali po s prvim soncem obsijani dolini pod nami. Pozorno smo si ogledali grob in razložili so nam vse njegove skrite pomene. Ob njem sva z Ajdo deklamirali Soči in Nazaj v planinski raj ter s tem počastili pred sto leti umrlega domoljuba.

Pot smo nadaljevali proti Vrsnemu, kjer smo obiskali pesnikovo rojstno hišo. V njej smo lahko podoživeli njegovo skromno življenje in ga skozi slike ter zapise pobliže spoznali. Najzanimivejša je bila Gregorčičeva posmrtna maska, ki se mi je tudi najbolj vtisnila v spomin. Tudi vodička nam je lepo predstavila njegovo življenjsko pot in po malici smo iz vasi odšli z novim znanjem. Med vožnjo smo gledali občudovanja vredno pot, ki si jo je med skalami utrla modrozelena reka. Vsi smo razumeli, zakaj je bila deležna tolike hvale s strani goriškega slavčka.

Naš naslednji postanek je bil v Kobaridu. Po izstopu iz avtobusa smo odpešačili do muzeja prve svetovne vojne, kjer smo se razdelili v dve skupini. Nazorno so nam prikazali trpljenje vojakov na fronti in nam razložili, v kakšnem strašnem položaju so živeli. Razkazali so nam vojaško opremo in opisali ofenzive na tem bojišču. Posebej je bil izpostavljen preboj pri Kobaridu, od katerega je minilo natanko sto let. Tako smo na lep način pobliže spoznali to kruto vojno.

Iz kobariškega muzeja prve svetovne vojne smo se po glavni cesti odpravili v mlekarno Planika. Notri je dišalo po domačem, pa tudi vsa oprema ja bila narejena po starem in iz lesa. Prostor je bil napolnjen s tistim vzdušjem topline, ki ga občutimo, ko se po dolgem času vrnemo domov. Pridno smo se posedli in prisluhnili poučni razlagi vodičke. Ta nas je po tem povabila k izdelavi masla v pinji. Ob opazovanju nerodnih sošolcev pri opravilu smo se iskreno nasmejali in na koncu svoj izdelek tudi poskusili. Ravno tako dobri smo bili pri molži lutke krave, ki se nam je že vnaprej zdela zanimiva. Zatem smo si še od blizu pogledali sir v sosednjem prostoru in nato zunaj pomalicali. Po vsem tem dogajanju smo malodane izgubili občutek za čas, a se zanj tudi nismo zmenili, ko smo ponovno stopili na naš avtobus in se odpeljali proti slapu Kozjak.

Po poti smo opazovali prelepo Sočo in se prav kmalu ustavili ob cesti. Izstopili smo in se po strmi poti spustili proti smaragdni reki. Občudovali smo raznobarvni oblok nad našimi glavami, ki so ga ustvarjala jesenska drevesa in opazovali staro rumeno listje, kako odpada z vej. Po dolgem visečem mostu smo se spustili na nasprotni breg vodotoka in še kar nekaj časa pod nogami čutili zibajoča se tla. S hojo smo nadaljevali po široki, z listjem postlani poti, in si odpočili oči na mirnih jesenskih barvah. S časom je pot postala ožja in bolj adrenalinska, čez skale in ozke lesene mostove pa smo le prispeli na cilj. Slap je bil dih jemajoč in je s  svojim bučanjem ustvaril posebno vzdušje. Nazaj smo se vračali navdušeni, a ne po isti poti. Pred mostom smo namreč zavili v drugo smer in se po strmi poti povzpeli, da bi se razgledali po kavernah soškega bojišča. Kljub nazornemu prikazu si je težko predstavljati, kako je bilo ljudem tukaj pod dežjem granat in grmenjem topov. Grozno bi bilo vedeti, o čem so na tem mestu razmišljali pred sto leti in ali so sploh imeli priložnost uživati ob razgledu na reko. Čez dobro uro in pol smo tako še enkrat obsedeli v avtobusu.

Tokrat smo se spustili proti Tolminu in se odpeljali na ogled Tolminskih korit. Že malo utrujeni smo čez petnajst minut prispeli na rob Triglavskega narodnega parka in prisluhnili razlagi učitelja. Nato smo se odpravili in med hojo misli odpočili na prelepi Tolminki. Na glas smo občudovali čisto popolnost in skoraj nihče izmed nas ni gledal pod noge; vsak se je raje oziral okrog, da bi se naužil neokrnjene čudovitosti. Po strmih stopnicah smo prispeli tudi do slavne medvedje glave in še više prečkali Hudičev most. Vračali smo se veseli, ker smo to videli, ampak tudi malo žalostni, ker nam ni dano gledati te lepote vsak dan.

Preden smo odšli domov, smo pospravili še vse ostanke iz nahrbtnikov in poklepetali. Na poti domov smo bili najprej deležni pohval učiteljev in nekaterih navodil za kasneje. Kmalu nas je zajela tema in utrujeni smo le še mirno klepetali o preteklem dnevu. Domov smo se vračali polni novih izkušenj in znanja, predvsem pa zavedanja, kako lepa je naša domovina.

Ajda Furlan, 9. a

—  Uvodna stran —