Select Page

Diaprojekcija

Mednarodni dan epilepsije (10. 2. 2020)

Feb 14, 2020

V tem tednu je ponedeljek, 10. februarja, zaznamoval tudi mednarodni dan epilepsije. Ob tej priložnosti je Društvo Liga proti epilepsiji Slovenije razpisalo literarni natečaj z naslovom Človek človeku prijatelj in k sodelovanju pozvalo tudi osnovnošolce. S predstavitvijo osebnih izkušenj želijo namreč razširiti poznavanje te nevrološke bolezni ter predstaviti, kako si lahko prijatelji pomagamo, ko se srečamo z njo.

Na omenjenem natečaju je sodeloval tudi naš učenec Jan Žgur iz 9. a razreda. Osvojil je 2. mesto in si prislužil denarno nagrado. Več o njegovi izkušnji si lahko preberete.

 

Človek človeku prijatelj

Z epilepsijo sem se srečal kot najstnik. Bili smo s prijatelji na morju, ko sem bil prvič očividec napada te bolezni. Takrat sem bil presunjen in prestrašen, a ta izkušnja me je spodbudila, da sedaj vem več o epilepsiji. Prvič so tak napad opisali že v stari Mezopotamiji. Napade so povezovali z zli duhovi, ki naj bi obsedli ljudi. V antičnih časih pa so menili, da prihajajo od bogov in da so epileptični ljudje na poti na Olimp. Vsi pa so bili, kakor jaz, prestrašeni, ko so napad videli prvič. Nič te ne more pripraviti nanj.

Šolo sem končal z odliko in se že malo polenil, ko smo odšli uživat na obalo. Počitnikovali smo v počitniških prikolicah in ob večerih kartali ter igrali različne namizne igre. Eden od večerov pa je bil nekoliko drugačen: pogovarjali in šalili smo se dolgo v noč. Vsi smo bili malce utrujeni, ampak nam je prijatelj, ki je bolj nočna ptica, vlil dodatne energije in odpeljal občutek za čas. Bilo je že čez polnoč, ko smo se zavedeli, koliko je ura.

Eden izmed prijateljev je kar naenkrat hitro odšel v svojo počitniško prikolico. Vedel je namreč, da mora čim prej zaspati, da se dovolj spočije. Ostalim se nam je zdelo to zelo neobičajno, saj je drugače zelo urejen fant, to noč pa je kar brez umivanja zob in telesa odšel pod odejo. Naslednji dan se je prikazal šele okrog kosila, tako da smo dopoldne preživeli brez njega. Ko se nam je pridružil, ni bilo čisto nič drugače kot ponavadi. Sploh ne bi mogel predvideti ali napovedati epileptičnega napada, ki je sledil. 

Proti večeru je bilo, ko se je kar naenkrat zgrudil s stola na tla in se začel tresti. Njegov starejši brat je edini ostal miren, saj je take napade že videl. Poklicat je šel njuno mamo, ki je takoj prihitela na pomoč. Odšla je po blazino in mu jo dala pod glavo, da se ne bi huje poškodoval. Ob njem je bila dokler se napad ni povsem umiril, saj je pazila tudi na to, da si ni pregriznil jezika. Napada nisem mogel spremljati, saj sem bil preveč prestrašen. Bilo je preveč zame. Gledati človeka tako nemočnega, gledati svojega prijatelja tako nemočnega.

Naslednje dva dni je prijatelj ostal v svoji počitniški prikolici in počival, da bi si opomogel. Epileptični napad ga je zelo izčrpal, saj telo potroši veliko energije in hkrati ga je to doletelo šele zvečer, ko je bil že tako sam po sebi utrujen. 

Od takrat naprej sem prijatelju pomagal in mu prigovarjal, da epilepsija ni tako tragična bolezen, imelo jo je namreč tudi veliko uspešnih znanstvenikov. Kvečjemu je lahko celo priložnost, da se ti utrne ideja, ki lahko spremeni svet. Psihično sem ga podpiral tudi tako, da sem ga opominjal, da niti en sam človek na Zemlji ni popoln in smo si različni v mnogih stvareh. Njegova bolezen je le ena izmed njih. Najino prijateljstvo se je s to izkušnjo le še poglobilo.

Danes ob besedi epilepsija še vedno začutim strah, ki me je spreletaval med počitniškimi dnevi, hkrati pa se tudi prevzeto čudim, kako močno je naše telo v svoji nemoči. S poznavanjem epilepsije sem spoznal, da je narava lahko močnejša od človeka in ga položi na tla. A moč narave lahko premaga in preseže moč prijateljstva, ki je neskončna.

Mentorica: Tea Furlan

 

KOLEDAR DOGODKOV

februar 2020
PTSČPSN
« Jan   Mar »
      1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29  

Dogodki

Najbolj iskano

(Skupno 23 obiskov, današnjih obiskov 1)