Na prelep, sončen, marčevski dan smo se drugošolci iz Vipave, Vrhpolja in Podnanosa odpravili v Ljubljano. Obiskali smo Slovenski šolski muzej in Narodni muzej Slovenije.
V šolskem muzeju so nam prikazali učno uro naših babic in dedkov. Vrnili smo se v leto 1900. V stare šolske klopi nas je popeljala zelo stroga gospodična učiteljica. Zelo hitro smo spoznali, da je pouk takrat potekal drugače kot danes. Oblekli smo stara oblačila in se usedli v stare lesene klopi. Na eni strani so morali sedeti dečki, na drugi pa deklice. Na mizi so nas čakale majhne tablice, gobice in krede, s katerimi smo pisali račune in besede. Začetek in konec pouka je naznanil glasen šolski zvonec. V kotu pa so bili lesen osel in koruza za klečanje. Vse to smo tudi poskusili (seveda ne za kazen), ko je stroga gospodična učiteljica končala s svojo učno uro.
V Narodnem muzeju so nas vodički – kustosinji popeljali v različne zgodovinske dobe. Najprej smo šli v kameno dobo, kjer smo spoznali neandertalca, neandertalčevo piščal ter pestnjak. Nato smo se odpravili v dobo antike, kjer smo spoznali ljubljanskega meščana in njegovo življenje. Pot nas je popeljala še do srednjega veka, tam smo spoznali viteza in njegovo orožje. Na koncu smo videli še čisto pravo mumijo faraona iz Egipta. Prav ta nam je bila najbolj všeč.
Polni vtisov iz preteklosti smo se vrnili na avtobus in se odpeljali proti domu. Z veseljem bi se še vrnili, saj smo v Ljubljani doživeli zanimiv in pester dan.
Daša Černigoj
